Strokovni sestanki Združenja za arterijsko hipertenzijo

Arhiv pomembnejše strokovne literature o hipertenziji v slovenščini

Od četrte izdaje Arterijske hipertenzije je minilo pet let. V tem času se je pogled na arterijsko hipertenzijo v marsičem spremenil. Nove smernice za obravnavo bolnikov s to boleznijo – najprej ameriške (JNC VI), ki so izšle jeseni 1997 kmalu potem, ko je bila naša četrta izdaja napisana, in nato na začetku leta 1999 še mednarodne smernice (WHO/ISH) – so uvedle oceno absolutnega srčnožilnega tveganja kot ključno opravilo v diagnostiki hipertenzije. Sledile so jim nacionalne slovenske smernice leta 2000. Šele na podlagi ocene absolutnega srčnožilnega tveganja se odločamo o terapevtskem pristopu. V primerjavi s prejšnjimi smernicami prej posežemo po zdravilih. Peta izdaja Arterijske hipertenzije, ki je namenjena istemu krogu bralcev kot prejšnja, predstavlja sporočila omenjenih smernic, v terapevtskem delu pa je šla še naprej. Prinaša trenutno najnovejše poglede na nadzor hipertenzije z zdravili.

Knjiga je še vedno klinično usmerjena. Ker smo v obdobju medicine, ki temelji na dokazih, se avtorji nismo mogli izogniti številnim velikim raziskavam, v katerih je raziskovalcem uspelo dokazati koristi zdravljenja, to je zmanjšanje zbolevnosti in umrljivosti. V središču naše pozornosti je bolnik – posameznik in ne neko povprečje množice bolnikov. Naš konkretni bolnik je večinoma res povprečen in bo zato zanj večinoma veljala medicina, ki temelji na dokazih, vendar vedno ni tako. Lahko sodi na en ali drugi konec Gaussove krivulje. Zato ga moramo obravnavati individualno, medicina, ki temelji
na dokazih, pa nam je le v pomoč za splošno orientacijo. Pove nam, katere rešitve so za večino bolnikov najprimernejše.

Krog piscev knjige sva razširila in delno tudi spremenila. Večjo težo kot prej ima terapevtsko delo. Krog sodelavcev zunaj Ljubljane je večji z razširitvijo na Interno kliniko v Mariboru, Golnik in SB Šempeter. Tudi tujih sodelavcev je več. Prispevka dveh, o epidemiologiji (dr. Strasser) in patofiziologiji hipertenzije (prof. dr. Julius) smo ponatisnili. Nekaj poglavij je povsem novih. Večina preostalih je spremenjenih ali vsaj posodobljenih. Bralec bo morda začuden, ko bo nekatere stvari prebral na več mestih v knjigi. Verjetno bo opazil tudi različne poglede avtorjev. Knjiga ni zasnovana kot monolitni učbenik. Bralec bo gotovo opazil, da so pogledi na zdravljenje hipertenzije z zdravili v Sloveniji nekoliko drugačni kot na Hrvaškem. Poleg že omenjenih tujih avtorjev velja omeniti prof. dr. Rumboldta iz Splita, ki je glavni mnenjski voditelj na področju hipertenzije na Hrvaškem, in našega prijatelja prof. dr. Fagarda, predstojnika znanega centra za hipertenzijo v Leuvenu (Belgija). Recenzorja sta zelo ugledna slovenska zdravnika s področja srčnožilne medicine, ki imata tudi zelo pomembni mesti v dveh strokovnih združenjih slovenskih zdravnikov.

Farmacevtska hiša LEK d. d. iz Ljubljane je tako kot pred petimi leti tudi sedaj vsestransko priskočila na pomoč pri peti izdaji Arterijske hipertenzije. Omogočila je tudi izdajo nacionalnih smernic. Zato si zasluži kot glavni podpornik naših izobraževalnih programov veliko priznanje in zahvalo.

Dosedanje izdaje Arterijske hipertenzije so bile vsaka v svojem času dobro sprejete. Vsaj takšen sprejem želiva tudi peti izdaji.

Ljubljana, december 2002

V drugi polovici dvajsetega stoletja se umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni v Severni Ameriki, zahodni Evropi, na Japonskem in v Avstraliji progresivno zmanjšuje. V Evropi se je v zadnjih desetih letih umrljivost ljudi, starih do 64 let zaradi srčno-žilnih bolezni zmanjšala za 15 %. Slovenci pa žal še vedno prepogosto zbolevamo in umiramo zaradi srčno-žilnih bolezni. Hkrati se je precej povečal nadzor hipertenzije. V ZDA (raziskava Health Examination Survey so v letih 1976-80 ugotovili, da ima le 10 % hipertenzivnih bolnikov krvni tlak nižji od 140/90 mmHg, odstotek se je v letih 1988-91 zvečal na 27 %. Kljub tem obetavnim podatkom velja poudariti, da torej več kot 70 % hipertenzivnih bolnikov nima dobro nadzorovanega krvnega tlaka; enake so bile tudi ugotovitve v drugih državah in regijah. Še več, pozitivno gibanje se je ustalilo ali se ponekod celo spremenilo v negativno smer. V Veliki Britaniji so v zadnjem času ugotovili, da ima le 6 % hipertenzivnih bolnikov krvni tlak dobro nadzorovan, to je nižji od 140/90 mmHg. 
V ZDA so dognali, da se umrljivost (prilagojena starosti) zaradi kapi v zadnjem času veča, umrljivost zaradi koronarne bolezni pa se ne spreminja. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da prihaja “nov epidemični val” srčno-žilnih in možgansko-žilnih bolezni v razvijajočih se državah. Smrtnost in invalidnost zaradi (koronarne) srčno-žilnih in cerebrovaskularnih bolezni v teh državah se večata, zato predvidevajo, da bodo te bolezni na prvem oz. četrtem mestu po vzrokih vseh bolezni do leta 2020.

Ker je hipertenzija glavni dejavnik pri razvoju koronarne bolezni in možganske kapi, je njeno uspešno nadzorovanje velik izziv tako za lečečega zdravnika kot za načrtovalce zdravstvene politike.

Po dobrih štirih letih je pred nami nova izdaja arterijske hipertenzije: tematsko posodobljena, razširjena, okrepljena z novimi sodelavci, vendar kot vse dosedanje izdaje še vedno izrazito klinično usmerjena. Osnovna zgradba knjige se ni spremenila. Nekatera manjša poglavja iz prejšnjih izdaj smo priključili večjim, uvedli pa smo nekatera nova. Prvič sodelujejo trije zelo priznani strokovnjaki s področja hipertenzije iz tujine. Tudi krog domačih piscev je geografsko širši kot doslej in ni več omejen samo na Ljubljano. Recenzorja sta znana univerzitetna profesorja, ki jima je bila in je arterijska hipertenzija stalnica v njunem delu. Urednika sva klinična zdravnika, ki sva vsak po svoji strani odgovorna za to strokovno področje v državi.
Knjigo namenjamo vsem, ki jih zanima globlji klinični pristop k širokemu problemu arterijske hipertenzije. Nismo težili za tem, da bi bila učbenik, ker je za ta namen premalo obširna, čeprav jo bo morda kdo uporabil tudi za to.

Arterijska hipertenzija v razvitem svetu, in na srečo tudi pri nas, že nekaj časa ni več le obrobni problem kardiologije in/ali nefrologije, ampak je postala samostojno multidisciplinarno področje, kamor se poleg teh dveh subspecialnosti interne medicine vpletajo še druge stroke, ki večinoma ne spadajo v interno medicino: splošna medicina, endokrinologija, intenzivna in urgentna medicina, angiologija, nuklearna medicina, klinična farmakologija, toksikologija, radiologija, pediatrija, nevrologija, porodništvo, urologija, kardiovaskularna kirurgija, anesteziologija, okulistika, epidemiologija, zdravstvena higiena; zdravstvena ekonomika in še katera. Posebej ne omenjava bazičnih strok, saj le-te pri nas na tem področju niso opazno aktivne.

Farmacevtska industrija je naš stalni spremljevalec. Ne smemo namreč pozabiti, da ima hipertenzijo okoli 20 % odraslih prebivalcev naše države. Doprinos farmacevtskih hiš, v prvi vrsti domačih dveh, k razvoju naše stroke je zelo velik na vseh področjih. Firma Lek d.d. iz Ljubljane z izdajo Arterijske hipertenzije zato samo potrjuje nenehno pripravljenost za sodelovanje in podpiranje smotrnih razvojnih projektov v medicini.

Upava, da bo ta izdaja Arterijske hipertenzije sprejeta tako dobro kot dosedanje tri (1986, 1987, 1992). Želiva ji srečno pot.

V Ljubljani, decembra 1996.

Urednika: Jurij Dobovišek, Rok Accetto

Prvi izdaji knjižice Arterijska hipertenzija iz let 1986 in 1987 sta že davno razprodani. Zdravniki potrebujejo sodobne in tekoče dopolnjene informacije o tem, danes nedvomno velikem zdravstvenem problemu. Najmanj vsakih pet let bi bilo treba znanje obnoviti, da ne bi zastarelo. Pri arterijski hipertenziji to zlasti velja za patofiziološka dogajanja pri regulaciji krvnega tlaka, novosti v etipatogenezi esencialne hipertenzije in farmakoterapiji. Prav zadnja je doživela v zadnjih štiridesetih letih veliko sprememb in jih še bo. Srečujemo se z vedno novimi zdravili, ki jih je treba poznati. Zato morajo biti ustrezno predstavljena.
Tretja izdaja je posodobljena in na marsikaterem, področju tudi natančneje napisana kot prejšnji. Pisci so zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra in Univerzitetnega zavoda za zdravstveno varstvo. Med njimi so nekateri hkrati tudi fakultetni sodelavci. Vsi se že dolgo ukvarjajo s problemi hipertenzije.

Strokovna raven prikaza je zavestno višja kot pri prejšnjih izdajah. Knjiga je namenjena študentom medicine, specializantom interne medicine in sorodnih strok ter zdravnikom splošnega zdravstvenega varstva. Verjetno bodo kot pri prvi in drugi izdaji po njej radi segali tudi specialisti interne medicine in drugih strok, ki jim arterijska hipertenzija ni vsakdanje delo.

Snov smo skušali podati v čim bolj homogeni obliki, pri tem pa pustili vsakemu sestavku tudi osebno noto avtorja. Verjetno se vsem ponavljanjem nismo uspeli izogniti. Bralce vljudno prosimo, da nas opozorijo na morebitne napake ali zmote, ki so se nam morda prikradle v besedilo kljub skrbnemu strokovnemu in jezikovnemu pregledu.

Novost v tretji izdaji je, da je pri vsakem poglavju naveden avtor, ki ga je sestavil. Med besedilom so navedbe iz literature s številkami v oklepajih. Na koncu sestavka je navedena literatura po Vancouverski klasifikaciji.

Knjižici želimo, da bo ugodno sprejeta pri bralcih.

 Ljubljana, avgust 1992

 Prof. dr. Pavle Jezeršek

 Prim. dr. Jurij Dobovišek

Prva izdaja knjige ARTERIJSKA HIPERTENZIJA je bila razprodana prej kot v enem letu. Menimo, da se slovenski zdravniki še vedno zanimajo zanjo. Na pobudo Uredništva  Medicinskih razgledov smo se lotili nekaterih popravkov in izboljšav. Nekatera poglavja so povsem predelana. Veliko novosti je predvsem v poglavju o zdravljenju. Današnja znanost se naglo razvija in izsledkom iz literature je kar težko slediti. Pisci knjige želimo lastne izkušnje, pa tudi znanje, pridobljeno iz literature, posredovati v čim bolj zaokroženi in dobro pregledni obliki. Upamo, da nam je to v drobni publikaciji, ki je pred nami, uspelo.

Ljubljana, decembra 1987

Pavle Jezeršek

 

Arterijska hipertenzija je bolezen industrializiranega okolja in se je v zadnjih petdesetih letih silovito razmahnila. K odkrivanju arterijske hipertenzije so pripomogle boljša diagnostika, osveščenost ljudi in nenazadnje nove možnosti zdravljenja z učinkovitimi zdravili. Številne publikacije obravnavajo problem arterijske hipertenzije in odkrivajo nove etiološke in patogenetične dejavnike, ki vplivajo na nastanek te bolezni. V zavest in znanje današnjega bolnika in zdravnika prihajajo številni, včasih povsem nasprotujoči si podatki o pomenu prehrane, življenjskih navad in načinov zdravljenja.
Zdravniki Klinike za hipertenzijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani smo si zadali nalogo, da napišemo knjigo o tej bolezni. Knjiga vsebuje predvsem praktične, večinoma lastne izkušnje, ki smo si jih pridobili v letih dela s hipertoniki. Naš cilj je zdravnikom in študentom medicine posredovati smernice za čimbolj gospodarno delo, ki bi dalo čimboljše rezultate. V knjigi si prizadevamo, da bi bralca naučili stopenjske diagnostike in ustreznega ukrepanja, seveda v čimbolj racionalni obliki.

V prvem delu priročnika nakažemo problem hipertenzije v našem prostoru, jo opredelimo, naučimo pravilno meriti krvni tlak in s tem omogočimo tudi nadaljnje stopenjsko diagnosticiranje hipertenzije. Za poglavjem o funkcijski in etiološki klasifikaciji hipertenzije sledi obravnava esencialne hipertenzije, in to njene etiopatogeneze, klinične slike, prizadetosti tarčnih organov in poteka bolezni. Nato po vrstnem redu obravnavamo sekundarne oblike, s stališča etiopatogeneze in klinike.

Posebno mesto imajo mejna arterijska hipertenzija, arterijska hipertenzija v otroštvu in starosti, nujna stanja pri hipertoniku pa smo obdelali v posebnem sestavku. V knjigi smo zajeli tudi sposobnost bolnika z visokim krvnim tlakom za dela in podali nekaj smernic o zdravstveno vzgojnem in preventivnem delovanju pri hipertenzivni bolezni. Poglavje o zdravljenju je obsežno in bo najbrž bralca naipogosteje zanimalo. Zato so podatki zelo izčrpni. Skušali smo nakazati današnjo doktrino zdravljenja in svoje izkušnje.

Literature med tekstom razen v izjemnih primerih, nismo citirali, seznam literature, od koder smo snov črpali, smo dodali na koncu knjige.

Vsem sodelavcem, ki so si za izdajo knjige na kakršenkoli način prizadevali in omogočili njen izid, iskrena hvala. Zanesljivo je prišlo med delom do napak, ki smo jih skušali sproti odpravljati, če pa bo bralec še vedno naletel nanje, ga prosimo, naj nas nanje opozori, da bodo morebitne ponovne izdaje boljše.

V SFRJ je uzakonjen SI sistem merskih enot, po katerem moramo določati krvni tlak v paskalih. Ker je to zelo majhna enota, uporabljamo v praksi kilopaskale. Zakon velja tudi tedaj, če merimo krvni tlak z živosrebrnim manometrom. Kljub temu še vedno velika večina zdravstvenih delavcev uporablja mm Hg, s katerimi se da krvni tlak nedvomno bolj natančno določiti. Važno je tudi vedeti, da morajo vsa raziskovalna poročila v državi vsebovati vrednosti tlakov, določene s kPa. Pretvorni faktor iz kPa v mm Hg je 7,5. Doslej se ta zakonska odločba v praksi ni uveljavila. Življenje jo je zavrnilo. Ameriško kardiološko združenje in Nemška liga za boj proti hipertenziji sta sprejela.sklep, naj se za merjenje krvnega tlaka še vedno uporabljajo mm Hg, čeprav sta tudi ti državi pristopili k SI sistemu merskih enot.

V knjigi vsi avtorji enotno vztrajamo na opisovanju vrednosti krvnega tlaka v mm Hg.

Ljubljana, februar 1986

Pavle Jezeršek

Stopenjska delitev dela pri arterijski hipertenziji – diagnostika – terapija

Ljubljana, Katedra za interno medicino Medicinske fakultete in Internistična sekcija SZD 1978